»Mojster Bartolomeo,« je dejal Lenart, »jaz sem presrečen, da vam jo morem podariti v slab dokaz svoje vdanosti in svojega posebnega spoštovanja.« Kakor oglje so zažarele Bartolomeju oči; jecal je nekaj besed, ki naj bi nekako ugovarjale, z desnico je objel Lenarta, levica pa je izpustila kupo v globoki žep dolge halje. »Milostljivi naš grof,« je nadaljeval Lenart, »vam je pač neizmerno hvalo dolžan, učeni mojster, kajti tinctura auri, ki ste mu jo pripravili pred štirimi leti, se je pokazala tako izvrstna, da smo bili vsi iznenadeni.