Povsod je videl Zefo pred seboj, ki se mu je zdela kakor rojena za gospodinjo, za vodnico velikega podjetja, tako pametna, tako pridna, tako izobražena. Zefa ni namreč nikdar govorila o rečeh, katerih ni umela; skrbno pa je pazila kako govore, kako se vedejo tisti, katere je čislala; tako se je znebila marsikakega primanjkljaja svoje izobrazbe, druge je pa spretno prikrivala. Samo nekoliko preprijazna z gosti se je zdela Ivanu; oponesti seveda ji on ni mogel ničesar in žale besede si ji ni upal reči, dasi ga je ta njena prijaznost nekoliko jezila.