Kakor zmešan je hodil po svoji sobi, poslušal, če se sliši še kje kak šum, stopil parkrat na hodnik in prisluškoval in se vrnil spet nemiren, neodločen, kakor mesečen v svojo spalnico. Drugi dan pa je tolažil goste, da ni nobene nevarnosti in pošepetal zaupno postarni gospe, da je bil namen prislonjene lestve prav miroljuben; na onem koncu namreč spi brhka Štajerka; toda ni ona nameravala zapustiti hotela po lestvi; marveč je prišla klicat gospodarja, ki je prepodil ponočnega kavalirja. »Ah, kako zanimivo!« je dejala gospa, in istega mnenja je bila v par minutah vsa gospoda.