Tresel se je tudi sam in vso noč ni zatisnil oči. Kakor zmešan je hodil po svoji sobi, poslušal, če se sliši še kje kak šum, stopil parkrat na hodnik in prisluškoval in se vrnil spet nemiren, neodločen, kakor mesečen v svojo spalnico. Drugi dan pa je tolažil goste, da ni nobene nevarnosti in pošepetal zaupno postarni gospe, da je bil namen prislonjene lestve prav miroljuben; na onem koncu namreč spi brhka Štajerka; toda ni ona nameravala zapustiti hotela po lestvi; marveč je prišla klicat gospodarja, ki je prepodil ponočnega kavalirja.