Ivan jo je miril in šel gledat, če je še kdo pod oknom. Nikogar ni bilo; samo lestva je slonela ob zidu. Razburil pa se je Ivan še bolj ko Zefa; ne zaradi ponočnjakov, proti katerim bo dal napraviti debele križe v okno; ampak še vedno se mu je zdelo, še vedno je čutil, kako se ga oklepa trepetajoča Zefa.