Odrasli so tolažili vdovo, da naj se vda v božjo voljo, ker ne pomaga žalovanje nič, in izražali po ovinkih želje, da bi radi dobili za spomin na rajnika še kakšno zlato uro ali kaj namiznega posodja, kakšnega konja ali vola. Otroci pa so se bili tako najedli in napili, da so že debelo gledali in tiščali domov. Ivan jih je krmil naprej in razmišljen molčal.