Slutil je pač, kam pelje strma pot; toda po brezuspešnih naporih, da bi se ustavil, po toliko domačih bojih in porazih, na vso onemoglo jezo in nerazumljeno, zasmehovano bridkost ga je prevzelo toliko topoumje, da ni hotel več misliti na svoje razmere. Čemu naj bi se razburjal, ko nič ne pomaga, čemu se trudil brez nade uspeha in žel posmeh za plačilo? Naj gre, kakor gre.