To je bilo prijetno žvrgolenje; Ivan se ga je pa bil že naveličal. Vedel je, kako malo se bosta prikupila materi, če ne prideta peš; zakaj njej se bo zdelo to bahaštvo in potrata, ker bi se konji lahko porabili za drugo delo; zato je ugovarjal želji svoje ženke, ugovarjal v svojem moškem srcu, z besedami seveda se je vdajal; zakaj trinog on ni bil, in načelnega pomena ni imelo vprašanje. Oh, kako je bila vesela gospa, da se bo mogla pokazati v vsej svoji krasoti ali, kakor bi bil rekel tisti hrvaški slikar, divoti strmečemu šmihelstvu!