Zdaj pa jo je zaklenila v svoje srce, da bi je ne zagledala zavist, ki ne privošči zadovoljnosti ne sebi ne drugim; le kadar je ni videl nihče, se je smejala sama sebi in sklepala od blaženstva roke in hvalila Boga, ki je vse tako srečno obrnil. Svojih nad tudi očetu ni hotela razodeti; pač pa mu je morala povedati, da bo ona sama ovadila vso sumno zadevo; zakaj pripraviti ga je morala, da ne bi bilo pozneje iznenadenja. Zamere se ni bala ona nič; kaj bi se je bal on?