To prigovarjanje je bilo odveč, ker je bila Cila že sklenila storiti, kar so želeli Gričarjevi, prepričana, da se jim z največjo uslugo ne more zadosti zahvaliti za srečo, ki se ji je obetala. Z zatrdilom, da naj se zanese Andrej nanjo brez skrbi, se je poslovila, ker se je sramovala kazati radost, ki je kipela v njenem srcu. Sreča, ki se ji je bila pokazala z nejasnimi obrisi v megleni daljavi, se ji bližala, obličivala, stala mlada in lepa pred njenimi očmi.