Stisnil je Cili roko, prosil, naj nikar ne zameri, da jo nadleguje; naj pa ne stori v tej zadevi nobenega koraka, ker mora on še govoriti s svojo materjo. In prav resno je govoril Andrej z materjo, ker ni mogel več krotiti čustev, ki jih je toliko časa zadrževal, ker se je moral potegniti za Cilo, ki je že toliko trpela zaradi njega in se ji je zdaj nalagalo novo trpljenje. »Od nas ste jo zapodili, mama,« je dejal poln srda in žalosti, »ne zato, ker bi ne bila pridna ali zvesta, ampak zaradi mene, ker je jaz nisem zaničeval kot hčer ubogega kočarja.