Vsak človek, vsaka žival, si je mislila, ima tovariša, tovarišico, kateri lahko potoži svoje težave; ona nima nikogar. Kolikokrat je bila nagovorila, kolikor prijazno je mogla, tega in onega in dobila zasmeh za odgovor, tako da si ni upala nazadnje nikogar več nagovoriti, nikogar pozdraviti, v večnem strahu in vedno pripravljena, kdaj jo napadejo odrasli z besedami, otroci s kamenjem, psi z lajanjem. Jokati je začela od dušne tesnobe in žalosti.