Gostič, ki je bil sam tudi gostilničar, je vzel pipo iz ust, pljunil pod mizo in menil, da ne bi bilo napačno, če bi se kaj ukrenilo; njega seveda ne bi smelo stati nič; občina bi pa lahko kaj žrtvovala. Ivan je omenil, da bi se dobila tudi podpora od države in dežele, kar se je zdelo vsem pametno in naravno. Marsikoga so obšle tihe misli, če bi ne kazalo, da bi si kupil še enega konja in še kočijo.