»Še zmeraj dela zdrahe,« je dejal Petan in začel razlagati, da je on pravzaprav res zapisal hišo Zefi, ampak da je to pravzaprav brez pomena, ker ne bo Zefa nikdar stanovala s svojim možem v tej koči; stanovala bosta tukaj samo on, Petan, in Cila, in to jima bo tem prijetnejše, ker bo davke plačevala Zefa, korist bo pa imela Cila, in kakšno korist! Le spomni naj se Cila, kakšna večerja jima je bila še ostala od tiste malice, ki jo je bila poslala Zefa; v enem tednu bo poroka, in potem bo konec vseh skrbi njemu in Cili, ker bosta oba dobro živela pri Zefi. »Jaz nikdar, nikdar,« se je jezila hči.