V prijetnem razburjenju so ji plavale mlade misli v daljavo, kamor jim je kazal Ivan pot, in se vračale lahno nazaj v prijetno zavest, da more tako govoriti le oni, ki ne misli več odleteti v tujino. Gričarju se je zdelo Ivanovo govorjenje otročje; Ivan pa je sprevidel, kako visoko stoji nad svojimi rojaki, ker je celo Gričar, ki ga je imel on za najpametnejšega izmed sosedov, tako omejen, da ne umeje njegovih načrtov. V vasi sta se poslovila moža precej hladno; Miciki pa je stisnil Ivan roko prav prijateljsko, ko ga je vabila, da naj pride kmalu v vas.