»Oh, pa bi jo vendar vzeli!« je dejala spet Gričarka. Ivan je sedel kakor na žerjavici, prepričan, da govore ti ljudje nalašč, zaradi njega, o njegovih zadevah. Skušal se je pošaliti, češ da je gospodu Stradi spodletela namera; a na glasu se je poznalo, kako malo mu je do šale in smeha. Hvalil je Zefo, kako pridna in poštena je; vsemu svetu seveda ne ugodi nihče, in najboljšega človeka opravljajo ljudje najrajši, in čim rajši eni poslušajo, tem rajši drugi govore; kjer pa ni ušes, ni jezika.