In kdo bi njemu potem še verjel, da se je ponesrečil Strada sam, da ni on nič zakrivil! Pogledal je Laha, ki je še vedno spal, in domišljija mu ga je pokazala razbitega v Mrzli grapi, v krvi, ki kliče maščevanje na morivca. Gorka hvaležnost Zefini teti se mu je oglašala v srcu, in po čudno zvijačnem sklepanju, ki se ga ni prav zavedal, je prišel do zaključka, da mora samo prijazno srečo, ki mu je pripeljala Zefo v hišo, zahvaliti, da ga je rešila njena teta.