Da ima ona Ivanovo mater proti sebi, da so ji na poti vsi Gričarji, da ugled Petanovega imena tudi ne pospešuje njenih namer, to je dobro vedela. Zanašati se je mogla le nase, skrbeti je morala sama zase; osamljena med domačini, ki so jo pisano gledali in bi ji iz srca privoščili ponižanje, je iskala zaslombe tudi pri tujcih. To pa je imela vedno pred očmi, da mora stati trdno in hoditi varno, zdaj naravnost, zdaj po ovinkih, če hoče priti do zaželenega cilja.