Ampak tebi na čast, Škorec, bi pa sprožil tri strele, če bi imel smodnika pri roki, in lijec bi nataknil na možnar, kakor se strelja zoper točo, da bi kar svedrast tresk zažvižgal proti nebu.« In Ivan je mislil, da bo Škorec na njegove besede razbil svojo ploščo. Janku se je zdela Škorčeva namera nekako zvita poteza proti samolastnemu Lomastovemu postopanju; bal se je, da bo Ivan pri hudem Škorcu naletel, zato je potegnil prijatelja s seboj in mu začel dopovedovati, da je Škorčeva misel imenitna; zakaj spominska plošča se spodobi vendar le rojstni hiši; osramočena in osmešena bosta samo Lomast in Rjavkar; kaj pa to druge briga!