Ko je Mlakar samotež privozil svoje možnarje, je Ivan že z vso gorečnostjo prigovarjal Škorcu, ga prosil in rotil, da naj opusti svojo namero, da se ne bo ves svet smejal Hraščanom in slavljencu in slavivcem. Škorec pa je gledal od konca začudeno, potem prezirljivo in zaničljivo; odgovoril ni nič, izvlekel je počasi mehur s tobakom in si začel tlačiti pipo, potem je iskal po žepih biglic, pljunil v stran, prižigal premišljeno in puhnil Ivanu dim pod nos. Medtem je bil pa Mlakar pregledal in presodil položaj.