Da so ga imeli nekateri za neznačajnega, je čudno, ko je vendar doslednost po načelih bistvo vsakega značaja. Nastopal je Lomast navadno oblastno, pohlevno le tedaj, če je čutil na nasprotni strani premoč. Zato je s ponižnim smehom okrog mastnih ustnic upiral okrogle oči v dobrodušnega župnika, ko je pripovedoval, kako nameravajo proslaviti rajnega Urbana Škorca in kako so hoteli nekateri ‒ »prosim, gospod župnik, to zaupno! ‒ imenoval jih ne bom, ker jih vsi dobro poznamo« ‒ gospoda župnika kar prezreti; on pa da se je potegnil zanj in tudi dosegel, da se bo pričela slavnost s sveto mašo, kakor se kristjanom spodobi.