Ko ga je pa načelnik zaklical po imenu, se je zganil, strepetal, spustil otroka s kolena, planil k oknu, ga odprl in skočil bi bil na ulico, da ga nista zadržala žena in načelnik. Oba sta ga mirila, tolažila, pogovarjala; on pa je gledal v tla, podrhtaval in se skušal otresti rok, ki so ga oklepale.
»Gospod Ponižen,« je dejal zdaj načelnik strogo in odločno, »kaj počenjate?