Težko je čakala dneva, in kadar se je mož preganil ali zaječal, se je sklonila čezenj in mu gledala ob brleči svetilki v krčevito stisnjeni obraz in s strahom poslušala čudno blebetanje in kako so zdaj pa zdaj zaškripali zobje. Ko se je naposled po dolgih in težkih nočnih urah zaznal dan, je šla tiho v kuhinjo pripravljat zajtrk; a vrata je pustila odprta, da bi slišala vsak šum iz sobe, vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Oče je spal.