Tako hudo je postalo Ponižnu pri srcu, da bi bil najrajši pokleknil pred načelnikom in ga prosil odpuščanja, da se je vdal tako zločinskim mislim. »Sam sem se pregrešil, sam hočem trpeti,« je sklenil in se začel poslavljati od tega sveta. Svet pa mu je začel odkrivati svojo krasoto in mu greniti slovo.