Kako porogljivo se je nasmehnil, kako žaljivo tolažil ob nezgodi, češ, storil bom, kar zahteva dolžnost in korist; lepa beseda pa ne stane nič; tudi obsojencu se dá pred usmrtitvijo dobra večerja. Oh, en hip nesreče izuči človeka bolje ko dvajset let sreče, in kdor ljudi dobro sodi, jih ne pozna. Ko se je Ponižen prepričal, da bi zaman ponovil prošnjo, se mu je vzdignil moški ponos.