Kar je bilo uradnega, mu je bilo sveto in nedotakljivo; zato se je tudi ogibal tovarišev, ki so zabavljali čez visoke odredbe in zaslužne predstojnike; zaslužni so se zdeli Ponižnu vsi. Materin jezik mu je segel samo do uradnega poslopja; v uradu niti zaklel ni nikdar slovensko. Če je napredoval v službi, je bil zadovoljen in hvaležen; če so ga prehiteli drugi, ni godrnjal; celo zavračal je soprogo, kadar mu je očitala, da ga puščajo mlajši za seboj.