Hrust, ki mu je Ivan prižigal smotko, je puhnil dim predse in menil, da mu posnetek zadostuje popolnoma; tudi Čebularju ni bilo videti, da bi bil željan; Pust pa je dejal, da bi rad poslušal in si rad privoščil tak izreden užitek; toda rajši bere sam; zakaj če posluša koga drugega, ga ne more med branjem ustaviti: ‚Prijatelj, počakaj, da se naužijem te krasote.’ »Taka knjiga,« je dejal, »je kakor dolga vrsta slik. Če mi bere kdo naprej, se mi zdi, kakor da bi sedel pred kinematografom; slika se vrti za sliko; nobene ne moreš ustaviti, da bi se je nagledal.