Okna doli na Mlaki so se bleščala v žarkih zahajajočega sonca; na pobočju pa so pogledale iz gošče slamnate strehe vasi Hrastja. Ivan je obstal, prijel prijatelja za roko in pokazal hiše pred seboj.
»Kako lepo poje Gregorčič,« je dejal: »‚Mogočna nisi, ne prostorna, in stavil te umetnik ni.’« »Ti imaš v mislih Škorčevo kočo,« je menil Janko.