Večerna sapa je potegnila po dolini, pomajala težko klasje po tihem polju in odšumljala v hosti. Okna doli na Mlaki so se bleščala v žarkih zahajajočega sonca; na pobočju pa so pogledale iz gošče slamnate strehe vasi Hrastja. Ivan je obstal, prijel prijatelja za roko in pokazal hiše pred seboj.
»Kako lepo poje Gregorčič,« je dejal: »‚Mogočna nisi, ne prostorna, in stavil te umetnik ni.’«