Še sam sebi človek nerad noter pogleda; rajši se da preverjati od drugih, da ima res svoje vrline, in si misli, da drugi že vedo; zato se mu tudi zdi laskanje nekaka ljubezniva odkritosrčnost, in s to odkritosrčnostjo je tako kakor z radodarnostjo pri dobrodelnih prireditvah: ne stavijo se ji nobene meje. Kdor pa se smeje našim žalnim oblekam, kdor se muza izbruhom našega narodnega rodoljuba, ta kaže ravno takšno pomanjkanje družabne oblike, kakor kdor nas sumljivo pogleda in zmigne z rameni, če se mu mi laskamo. Tako se je zdel Murnu gospod adjunkt neotesan, in ga je hotel vprašati, zakaj se mu smeje, ko ga je prehitel adjunkt z vprašanjem, zakaj ne pije.