Tako se je proslavljal spomin vrlega slovenskega pisatelja Urbana Škorca, in lepo so potem pisale novine, kako je bil to pravi ljudski tabor, da so nastopili gasivci in veteranci, žene in dekleta v narodnih nošah, da je krasno govoril gospod župan in nič manj lepo visokošolec Ivan Šimen, kako imenitno so pevci peli pod spretnim vodstvom gospoda nadučitelja; potem pa, da se je razvila prisrčna, neprisiljena ljudska veselica, tako da sme vsakemu žal biti, kdor se je ni udeležil. »Ljubljančani,« je bilo pikro in po pravici poudarjeno, »so nas kakor tolikokrat ob podobnih prilikah pustili na cedilu. Zastopana ni bila ne Leonova družba ne Slovenska matica.