Bridko so žalovali domači in prijatelji za njim; a najbolj si je gnal k srcu zgubo stari Bric. Solze so mu tekle po rjavem licu, ko je zvonil svojemu prijatelju, in beseda se mu je trgala, ko je odgovarjal duhovniku pri pogrebu. Dobra volja ga je minila za vedno; dolgo ni govoril z nikomer, in kadar je mislil, da je sam, si je brisal oči.