Mati je bila ponosna nanj; oče se je zadovoljen spominjal, da je bil sam tudi takšen, in kadar je rožljal Janez po cesti s sabljo in žvenketal z ostrogami, so se polnila okna po hišah. Križmanova Liza se ni vedela kam dejati od veselega ponosa, ko se je ustavil Janez pred hišo in jo vprašal, če ga še pozna. »Oh, tako sem umazana,« se je opravičevala in gladila predpasnik.