Ko so bili pomolili na očetovem grobu, so sedli na trato, in Anka in Jerica sta odprli vsaka svojo košarico. Gledali so na gorenjske snežnike, na hribe in ravni, ki se jih drže, in na megleni pas po savski dolini, Janez in France, kakor da bi si hotela vso to krasoto vtisniti v spomin za dolgo časa, in Anka, kakor da bi jemala slovo. Tone se je spominjal starih časov, ko je sedela tudi takšna Jerica ob njegovi strani, in teta je pogledala Gašperja in se začudila spet, da je tako podoben.