Žalost seveda bi bila spet zavisti podobna, tako da bi bila pravzaprav najboljša popolna ravnodušnost, kakor da bi se vsi ti dogodki nje kar nič ne tikali. A če pomislimo, da ohrani ravnodušnost tudi modrijan navadno samo toliko časa, dokler se mu dobro godi, se ne bomo čudili, da se je Anka prav težko borila sama s seboj in da je bila še marsikako jutro blazina pod njenim obrazom vlažna od gorkih solz. Prišla je jesen.