Rožmani so hodili okrog in iskali prič, da niso nikoli nič slabega govorili o Klančarju, in komur je v tem oziru vest kaj očitala, je delal s hvaljenjem pokoro. Tetrev, ki je bil pripravljen pričati, je Rožmana miril in tolažil in učil, kako bo treba govoriti na sodišču; nekoliko je pa tudi plašil, češ da ima on izboren spomin, da ve vse, kar se je govorilo, in bi lahko govoril, ampak govoril bo tako, da bo prav. Rožman pa je govoril lepo in ginljivo o krščanski ljubezni in da bi on nikoli ne iskal časti po sodiščih in da je grdo in pasja navada popadati za besede.