Gašper je ostal sam; strmel je predse, zbiral misli, škripal z zobmi in zmajeval z glavo. Čez dolgo časa se je toliko umiril, da je začel zagovarjati samega sebe, češ da si sam ni ničesar izmislil, da bi bil stric lahko vse to tudi od drugod slišal, da mu sploh nič posebnega ni očital; zakaj o drugih varuhih se najbrž ne govori nič drugače, in da v pretepu fant fanta ubije, se prav mnogokrat pripeti, in nesreča je na obeh straneh. Prav seveda ni bilo, da je tako govoril, da se je toliko spozabil.