Spoznati je moral Gašper, kako je Tone trpel po nedolžnem in molčal, kako je skrbel in delal za Gašperjeva dva otroka več, kot je bil dolžan, ne da bi se katerikrat pohvalil, in ko mu je nehvaležnost zalučila v obraz krivični očitek, se ni znosil nad neprevidnim oponašavcem. Čim rajši je imel Bric Toneta, čim bolj ga je spoštoval, tem huje se je srdil na Gašperja, ki se mu je zdel nevreden vsakega prizanašanja. »Da odpušča Tone svojemu dolžniku,« si je dejal, »to je lepo in krščansko, in jaz ne vem, ali bi mu jaz tudi tako odpustil, če bi se bil pri meni zadolžil; toda saj ni moj, Tonetov dolžnik je, kaj bi mu jaz odpuščal!«