Iz svetle zore, ki se je spenjala po jasnem nebu, je pogledalo žarko sonce, razganjalo na vse strani vlažno meglo in razgrinjalo pred očmi temne gozdove, pisano polje in zelene travnike po dolih in gričih, med katerimi se dviga sam zase stožasti hrib z belo cerkvico na vrhu, ki gleda na vse strani daleč po domači zemlji. Tja so hiteli praznični romarji posamič in v gručah, mnogi iz pobožnosti, drugi iz navade in marsikdo iz radovednosti v želji, da bi se otresel topeče vsakdanjosti. Radostni so pozdravljali hišo božjo, ki je odzdravljala in vabila s prazničnim zvonjenjem.