»Vsa sem zasopla, ker sem hitro hodila,« je dejala Anka, in žametaste vejice so ji obsenčile žarne oči. Povedala mu je, da je že dolgo želela z njim govoriti, da ga posvari, naj ne hodi v slabe družbe, naj ne dela veselja sovražnikom, prijateljem pa žalosti; kako je vse domače in njo posebno bolelo slišati, da se je bil tako spozabil, da se je pretepal na vasi; naj pusti nesrečno prepiranje vsem tistim na ljubo, ki ga ljubijo, ki bi bili vsi nesrečni, če bi on koga ubil ali kdo drug njega. Gašper je zvesto poslušal in skušal ujeti oči, ki so se svetlikale izpod trepalnic, da bi bral iz njih, ali je v resnici huda nanj.