Kar ustavljala se ji je misel na tako grozo in strah ji je pretresal mozeg in kosti. In če umrje tak človek v smrtnem grehu, kakšna nepopisna nesreča, kakšna strašna odgovornost ubijavcu, ki ne more nikdar več popraviti, kar je zagrešil, ki mu komaj celo življenje pokore opere krvavi madež! Prosila in prigovarjala je bratu, naj se ozira vsaj nase, če se ne zmeni za opominjevanje svoje matere, in nje, svoje sestre, naj se usmili.