Tako si je ustvarila sirota v napačnem umovanju svojo posebno, pusto, muke polno, mrtvično pobožnost, polno strahu in nezaupanja, pobožnost, ki ji ni lajšala srca, ampak ga stiskala z mučno zavestjo, da ne more, kakor bi morala in hotela. Včasih so jo nadlegovale misli, da bi opustila ves napor, ko vidi, da je vse zaman, kakor odpove preobložena žival in se ne zmeni več za nobeno priganjanje, nobeno trpinčenje. Z največjo silo je odganjala misel, da so zahteve pretežke in neizpeljive, in vprašanje, ki se ji je vsiljevalo, zakaj je ustvarjen človek, če mu je usojeno samo trpljenje, trpljenje na tem in na onem svetu.