Začela sta se pogajati, in nazadnje se je Tetrev toliko zavezal, da pride drugega dne že h kosilu; samo to je še prosil, da naj poišče Tone doma kake stare čevlje, ki jih sam več ne nosi; za pašo in za tisto strupeno roso po travi pa bi bili dobri. Od Tetreva je šel Tone, prav malo zadovoljen s svojo kupčijo, k Rožmanu, da bi poravnal Tetrevov račun. »Ali samo ta račun, za en liter in en hlebec kruha,« je vprašal krčmar, »ali tudi prejšnjega?«