»Da bi bil le že kmalu sodni dan!« je zdihnila Jerica. »Oh, kako si ti otročja!« je dejal Gašper in popravljal gladke bele kamenčke, ki so obrobljali gomilo. Tonetu, ki je bil zapazil, da sta šla otroka sama na grob, se je zdelo to kakor nekak opomin, da morda ne ravna zadosti ljubeznivo z varovancema, in zbujala so se mu v spominu poslednja naročila rajne Jerice in zavest odgovornosti. Prav odleglo mu je, ko je videl kmalu Gašperja in Jerico vesela v veseli družbi.