»Pravega moža nikoli,« je ugovarjal Bric. »Jerici pa se bo odvalil težak kamen od srca, ko ji sporočim, kar smo se zmenili.« To je bila živa istina; zakaj Jerica ni slepila sama sebe, da bi bila upala živeti še nekaj let; tako je bila onemogla, tako jo je sapilo in tiščalo v prsih. Čez dan ni mogla počivati, ker jo je delo priganjalo, ponoči pa so ji odganjale spanje skrbi, in kadar je zjutraj prepotena vstala, ni čutila novih moči, samo prejšnjo slabost.