Tolažit je prišel sorodnik Tetrev, ki je tudi namignil, da je nekoč, kakor se mu zdi, Gašperju, Bog mu daj nebesa, posodil par goldinarjev, ki si jih je on tako rekoč od ust pritrgal, in da bi bilo lepo, če bi jih vdova vrnila, da bi rajniku teh par krajcarjev ne zapiralo nebeškega kraljestva. Potem pa se je požrtvovalno ponudil za varuha otrok, češ da je sorodnik in da bi ga bil rajnik najbrž sam na smrtni postelji prosil te usluge, in on, Tetrev, bi ne bil mogel odreči; tako rad ga je imel; on bi pa tudi posvetil varovancema vse svoje moči in ves svoj čas, in časa ima dosti, otroke pa posebno rad. »No, Gašperček, Jerica, pridita!« je klical, »in dajta roko stričku!«