Nihala stenske ure še nikoli ni slišala tako razločno. Kako glasno je bilo in kar nič enakomerno, zdaj tiše, zdaj glasneje in včasih je zastokalo in zastajalo, kakor bi se hotelo ustaviti; potem je spet hitelo; kazavca pa kakor da bi bila pribita; nikamor naprej. V zvoniku je bila ura otožno, kakor da bi se zvon poslavljal, skrivnostno, kakor da bi donelo z onega sveta.