Brat in sestra sta molčala, zatopljena vsak v svoja čustva bridkosti in vdanosti. Bric pa ju je zabaval z modrovanjem o smrti, kako se človek polagoma nanjo navadi, namreč na tujo smrt, in kako je pravzaprav grdo, če se nekaterim čisto naravno zdi, da mrjo drugi, sami bi pa hoteli večno živeti, dasi bi jih živa duša ne pogrešila, in nagajajo iz same nevoščljivosti, ko se mora vendar prostor narediti mlademu zarodu. Tone in Mana, ki sta bila vso to tolažbo preslišala, nista nič ugovarjala, kar je Bricu zelo ugajalo, češ da sta pametna in si dasta kaj dopovedati, ne kakor nekateri, ki jočejo in tulijo, dokler je kaj pogrebcev blizu.