Pečar se je bil poslovil s hčerjo, in tudi Juri odide. Zamišljen hodi nekoliko časa po mestu, a vsega se je že naveličal. On ne pozna nikogar, in njega ne pozdravi nihče, in vendar se mu zdi, kakor da bi se spogledovali ljudje za njim, kakor bi kazali nanj; če pa obstaneta po dva skupaj, je prepričan, da govorita o njem.