Polde vleče in šiva, večer se mu je pa zdel dolg, dolg, brez konca in kraja. Čimbolj je šlo na polnoč, tembolj se je oziral na uro; a kazalca sta stala kakor otrpla, in čas ni šel naprej. Takrat pa poide Poldetu potrpežljivost, zgrabi kračo pa nož in zakriči; »Ura bij! če ne, bom rezal.«